Nietzsche cilja tudi na ugledne francoske, britanske in italijanske kulturne voditelje, za katere meni, da imajo podobne značilnosti. Nietzsche hvali Cezarja, Napoleona, Goetheja, Tukidida in sofiste kot močnejše in bolj zdrave od vseh teh domnevnih predstavnikov kulturne dekadence. Knjiga opisuje zadnje in najpomembnejše Nietzschejevo prizadevanje kot prevrednotenje vseh vrednot in predstavlja perspektivo antike, v kateri Rimljani, čeprav le na področju literature, zmagajo nad starimi Grki. Knjigo sestavlja dvanajst razdelkov.
Nietzsche zavrača številne Platonove teorije, zlasti tiste, ki se nanašajo na bivanje in nastajanje, svet oblik in zmotljivost čutov. Natančneje, zavrača Platonovo stališče, da je treba zanikati čute. To je znak osebne dekadence, ki je v nasprotju z Nietzschejevimi idejami o človeški briljantnosti. Nietzsche uporablja izraz "dekadenca" za opis izgube moči in slavljenje šibkosti. Po Nietzscheju, če nekdo sprejme sovraštvo do narave in posledično sovraštvo do čutnega sveta – sveta živih – s sprejemanjem nečutnega, nespremenljivega sveta kot višjega in našega čutnega sveta kot manjvrednega. Po Nietzscheju bi tako verjel le šibek, bolan ali neplemenit človek.
Posodobljeno dne
23. jul. 2024